Pokrajina Kostel ima tudi več prehrambenih posebnosti. Kostelske jedi so bile v preteklosti zelo skromne. Odvisne so bile predvsem od pridelanih poljščin. Tako je bilo na mizah največ jedi iz krompirja in koruze. Njima so se pridruževale še jedi iz zelja, repe boba, fižola in kaše in nekaj tudi iz ajde. Lakoto so si pogosto tešili s krhlji – rižnji. Meso je bilo na mizah redko in še to le slabše kakovosti, saj so vse boljše prodali.

Na kostelskih mizah so tako bile najpogosteje enolončnice iz zelja ali repe, ki so jima dodajali fižol ali krompir. Tudi žganci, najpogosteje koruzni, malo zabeljeni ali z mlekom, so bilo nekajkrat tedensko na dnevnem redu. Jedi so pripravljali v črnih kuhinjah, ki jih ni več. Vedno pa so si za hrano vzeli dovolj časa in po njej tudi za klepet.

Med enolončnicami naj najprej omenimo kostelsko kašo, običajno in pogosto jed, sestavljeno iz ječmenove kaše (ješprenja), malo korenčkov, fižola, nekaj slabšega mesa in domačih dišav. Jeseni in pozimi so veliko kuhali enolončnico kolerabo (komarado), ki so ji dodajali krompirja. Naslednja zelo znana enolončnica je kostelsko zrnje, ki vsebuje svež fižol in narezano svežo koruzo. Prav tako pogosta enolončnica je bilo zelje s fižolom z malo slanine.

Med juhe sodi praženka (prežganka) z malo masti, moke in jajcem.

Med prikuhe naj najprej uvrstimo krompirjeve žgance (krompirju je dodano malo moke) in kostelske koruzne žgance, ki so bili pogostejši. Te so jedli zabeljene ali z mlekom. Med boljše in po pripravi zahtevnejše, sodijo kostelske hrge, prikuha iz krompirja, jajc, bele moke in zabele.

Od mesnih jedi je posebej znan kostelski želodec, ki zahteva posebno pripravo in zorenje. Sestoji iz svinjskega želodca, starega belega kruha, jajc, šunke in slanine.

Od potic in sladic je treba omeniti kostelske štruklje, pletenico (mlečni ali sladek kruh), potico (povatico) z drobnimi ocvirki in zmesni kruh (sestavljen iz več različnih vrst moke).

Med pijačami je znano sadno vino (mošt) in žganje (rakíja). Veliko so pili kompot, kislo mleko in razne čaje.

Eden od zanimivih priboljškov je bila jančja pečenka (jagnjetina na ražnju), ki so jo pripravljali v boljših gostilnah, teh je bilo v preteklosti več kot 20, kot poslastico zlasti ob večjih cerkvenih praznikih. Takrat so gostilničarji ponudili tudi domači bel kruh, hlebac imenovan. Postregli so še z golažem ali obaro, točili belokranjsko vino in domače žganje – rakíjo.

(več: Kostelske drobtine)