Kostelsko narečje – kostelščino bi smeli šteti med naravne jezike, ki nimajo podlage v pisavi in niso standardizirani. Značilna je odprtost, notranja razčlenjenost, celo med vasmi. Kostelščina je posebnost tudi po tem, da ne pozna dvojine. Posebnost se zrcali tudi v tem, da je narečje za nepoznavalca težko izgovorljivo in še težje zapisljivo. Z razlago kostelskih besed se je največ ukvarjal pokojni profesor Jože Gregorič iz Delača, ki jih je zbral in zapisal kar nekaj tisoč.

V Kostelu je bilo rojenih kar nekaj pomembnih Slovencev. Razen že omenjenega Gregoriča naj najprej predstavimo Franja Račkega (1828 – 1894), rojen na Rakah. Bil je zgodovinar, politik, kanonik, znan pa predvsem kot prvi predsednik JAZU. Stalno je potem živel v Zagrebu. Jože Žagar – Jagrov (1911 – 1996), gozdar, rojen v Gorenji Žagi je leta 1983 napisal prvo obsežno knjigo o Kostelu z naslovom Kostel – ljudje in zemlja ob Kolpi. Iz Banja Loke izhaja Matija Glad (1912 – 1995), kipar samorastnik, odrski mojster, igralec, lutkar in animator, ki je ustvaril več znanih kipov. Med še živečimi Kostelci se je v svoji stroki zagotovo najbolj uveljavil prof. dr. Stane Južnič, ki je med drugim napisal več kot 30 knjig. Kot dobrega predavatelja ga poznajo mnogi študenti, danes že uveljavljeni strokovnjaki.

V Kostelu je bilo v preteklosti, in je še danes, zelo razgibano kulturno življenje. Organizirana kulturna dejavnost se je začela 1925, ko je šolski upravitelj Martin Marinč ustanovil prvo izobraževalno društvo pri Fari. Pogoji za delovanje kulturno-prosvetnih društev so se izboljšali z izgradnjo Prosvetnega doma pri Fari.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so se začeli uveljavljati bratje Obranoviči, doma iz Kuželiča, vasice, ki je danes ni več. Ustanovili so Tamburaški ansambel Kuželičani. Kmalu so postali znani ne samo v Kostelu, temveč v širši okolici. Eden od bratov je sam izdelal večino inštrumentov: bisernico, bugarijo, kitaro in bas kitaro. Igrali so vse do razmaha druge svetovne vojne, zadnjič v gostilni Jurkovič pri Potoku. Njihovo tradicijo čedalje uspešneje nadaljuje Marjan Obranovič – Kuželičan, ki razen glasbe goji še rezbarstvo, se ukvarja z risanjem ter pisanjem pesmi in povesti o Kostelcih v kostelščini.
Razen njih je bilo še več manjših skupin in posameznikov, Zlasti harmonikarjev, ki so igrali na različne inštrumente.

Zadnjih nekaj let se v Sloveniji in v svetu kot godci in pevci uveljavljajo Prifarski muzikanti, ki so izdali že več kaset in zgoščenk. Hitro se uveljavlja tudi mlajša folklorna in glasbena skupina Kulturnega društva Kostel. Vse več je tudi literature o Kostelu, za kar skrbi predvsem TŠD Kostel.

Tako glasba, kot narodne noše in kostelsko narečje se uspešno ohranja in dopolnjuje.

(več: Kostelski biseri)