Kostelska rakíja

V preteklosti so na območju, ki ga vključuje pravilnik o označbi geografskega porekla Kostelska rakija skoraj dosledno pripravljali zelo močno, premočno žganje, ki je vsebovalo nad 50 odstotkov alkohola. Vsebnost alkohola so določali izkustveno, s poskušanjem, saj niso imeli ustreznih merilnih naprav. Pri tako močnem žganju ne moremo uživati, saj nas peče v ustih, požiralniku in želodcu.

V Kostel naj bi se domnevno rakija razširila s prihodom Uskokov, zlasti ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja. Pozneje se je poznal tudi vpliv kočevskih Nemcev. Kuhanje pa se je močno razširilo v začetku 19. stoletja, ko so grajski zasadili večje površine sadovnjakov. V preteklosti so domačini po gozdovih pobrali tudi vse sadeže lesnik, ki so bili za žganje zelo dobri.

V prvi Jugoslaviji so morali od kotlov plačevati poseben davek, zato jih mnogi niso prijavili. Če so jih odkrili, so bile kazni visoke. Žganje so navadno kuhali pozno jeseni in pozimi, ko ni bilo dela na polju. Na Gorenjskem so imeli kotel skoraj pri vsaki hiši, v ravninskih predelih pa enega ali dva v vsaki vasi. Drugi so si jih sposojali, za kar so plačevali najemnino. Nekateri so jo določali po urah, drugi so plačevali nekakšno desetino - na vsakih deset litrov skuhanega žganja en liter za obrabo kotla. Iz žganja in medu so nekateri pripravljali tudi žganje z medom (medico).

Najbolj primerno za postrežbo gostom naj bi imelo le nekaj nad Najbolj primerno za postrežbo gostom naj bi imelo le nekaj nad 40 odstotki alkohola. Da bo dobrega okusa, pa je treba paziti pri pripravi v celotnem procesu - od prebiranja in čiščenja sadja, preko posod, vretja do samega kuhanja. Zlasti pogosti napaki sta prevelika vsebnost metilnega alkohola, ki nastane, če odvzamemo premalo cveta (prvega toka) in okus po kislem, če žganju predolgo dodajamo zadnji tok, ki vsebuje preveč višjih alkoholov.

Kot je v radijski oddaji Sledi časa dejal Anton Corel, ima rakíja slabo popotnico, saj so jo mnogi pili preko mere. Zato jo mnogi poznajo le po pretiranem pitju, po pijančevanju, po opitih možeh, ki so razgrajali po okolici in povzročali veliko težav v svojih družinah.

Rakíjo bi morali bolj spoštovati in ceniti predvsem njeno zdravilno moč, njene koristi ob določenih priložnostih. Požirek rakíje namreč blagodejno vpliva pri veliki utrujenosti. Pomaga pri odpravljanju prehlada, gripe in podobnih bolezni. Vedno pa naj velja: le nekaj požirkov, le kot zdravilo. Seveda so tudi priložnosti, ko dobro rakíjo lahko ponudimo kot aperitiv gostom, vendar zopet le nekaj požirkov. Vedno je treba spoštovati meje, ki so v kulturi pitja alkoholnih pijač sprejemljive.

Kostelci in prebivalci širšega območja so v preteklosti rakíjo tudi prodajali, da so dobili nekaj denarja za nakup nujnih potrebščin v gospodinjstvu (sladkor, olje, sol, petrolej itd). Razen jajc in mlečnih izdelkov je bila rakíja skoraj vedno v cekarjih gospodinj, ki so hodile na tržnice v večje kraje. V domači uporabi je bila namenjena predvsem ob težkih delih in kot zdravilo.

Pretoplo žganje za pitje ni prijetno, preveč ohlajeno (iz hladilnika) pa skrije mnoge napake. Kakovostno spoznavanje vseh sestavin nudi žganje pri temperaturi med 14 in 160 C. Pri tej temperaturi tudi uživamo ob pitju. Žganje je pravilno ponuditi v kozarcih na pecljih, saj s tem ne vplivamo na njegovo temperaturo, sočasno s kratkim kroženjem po stenah kozarca lahko uživamo ob prijetnem vonju. Dober poznavalec tako zlahka spozna vrsto žganja.

Vonjanje žganja naj bo uvertura v samo pitje. Tudi prvi požirek najprej v ustih malo pomešamo preden ga požremo. Pitje naj bo sploh postopno, ne na dušek, kot to delajo pijanci. Vonj in žlahten okus sta tisto, kar daje žganju žlahtnost in užitek pitja. Njegova energija, ki se tako absorbira v ustni votlini, požiralniku in želodcu daje dobro voljo, sposobnost prevladovanja fizičnih in psihičnih težav in tudi pomaga pregnati začetke prehlada ali gripe.

Franc Kotar priporoča, da bi danes morali žganje propagirati predvsem kot hrano in zdravilo, skrbeti za njegovo kakovost, saj postaja čedalje bolj cenjeno darilo in privlačno tudi za turiste.

Po znanih, predvsem ustnih virih, lahko povzamem, da prave kostelske rakíje v preteklosti niso mešali z vodo. Bila je bistveno močnejša, z večjo vsebnostjo alkohola, kot jo strokovnjaki priporočajo v novejšem času. Tudi nobenih, danes uveljavljenih sodobnih pripomočkov, niso imeli: količino odvzema so določali s poskušanjem, prav tako vsebnost alkohola. Drozgo so kuhali toliko časa, da je nanga - prva prekuha ali surovo žganje na ognju še pogorelo.

Dobro domače žganje je ob kulturnem pitju mnogo boljše od raznih industrijsko pripravljenih in tudi znanih uvoženih pijač, kot viski in druge. Ko bomo to spoznali, bomo dobro domače žganje tudi spoštovali in cenili njegove vplive na zdravje in dobro počutje.

(več: Kada se rakija pali se žajfa)