Pokrajina je dobila ime po znanem gradu Kostel iz leta 1336, kar je tudi poštna številka pošte v Vasi. V preteklosti je menjal več lastnikov in nad pokrajino dominiral več kot 500 let. Zaradi upora domačinov so ga leta 1809 francoski vojaki požgali in ga niso več obnovili. Pozneje so pod njim zgradili nov, Spodnji grad imenovan.

Grad z naselbinskim kompleksom ob njem se po velikosti v Sloveniji uvršča takoj za celjskim gradom. Za časa turških vpadov je prek Kostela vodila ena od najpomembnejših turških poti. Grad jim je kljuboval vse do 1578, ko so se ga polastili z zvijačo in ga oropali. Zaradi turških vpadov so se Kostelci izseljevali in gosposka je 1531 začela naseljevati Uskoke.

Arheološka najdišča pričajo, da je bilo to območje poseljeno že približno 2000 let pred našim štetjem. Največ dokazov so izkopali prav na terasah neposredno pod gradom. Očitno je bila ta značilna vzpetina pomembna kontrolna točka že v davni preteklosti.

Poznavalci sklepajo, da je bila pokrajina poseljena tudi za časa Rimljanov. Slovani pa naj bi se na to območje naselili pozneje kot v druge slovenske predele. Prvi zgodovinski vir poselitve teh krajev je iz leta 1247, zato lahko sklepamo, da je bilo območje vsaj delno poseljeno najmanj na začetku 13. stoletja. Zagotovo pa se je začela živahna poselitev okoli gradu v prvi polovici 14. stoletja.

Več o razmerah Kostelcev pripovedujejo ohranjeni urbarji. Življenje ljudi na tem območju ni bilo lahko. Zemlja je bila skopa, dajatve gosposki velike, turški vpadi so stanje še bistveno poslabšali. Prebivalstvo se je v Kostelu ustalilo po prenehanju turških vpadov (zadnji je bil 1585). Razmere pa so se le počasi boljšale, o čemer priča upor proti gosposki leta 1631. Veliko gorja so prebivalcem prizadeli tudi Francozi (upor 1809). Rahlo izboljšanje so prinesle nekatere olajšave koncem 18. (omejitev tlake) in sredi 19. stoletja (zemljiška odveza).

Tudi proti koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja se je veliko Kostelcev odselilo, največ v Ameriko. Kostelci so si že v davni preteklosti življenjske razmere lajšali s krošnjarstvom, ki se je začelo ob koncu 15. stoletja. Število krošnjarjev se je zlagoma večalo in doseglo vrhunec ob koncu 19. stoletja. Dekleta pa so občasno odhajala v tujino kot gospodinjske pomočnice, natakarice in podobno.

Razmere se očitno niso boljšale tudi v novejšem času. Od začetka 20. stoletja se je namreč število prebivalcev stalno manjšalo in se od takratnih približno 3.000 do začetka 21. stoletja zmanjšalo na vsega nekaj več kot 600.

(več: Dregda)